Katarina Sladič
Neskončno je modro nebo. Neskončno je morje s svojimi kapljami vode. Neskončni spomini ostajajo v naših mislih. Neskončno te pogrešamo.
Rini v slovo
Naše drage Rine se bomo spominjali z nasmehom – takšnim, kot ga je znala podariti prav vsakemu, ki mu je prekrižala pot. Njeno življenje je bilo prepleteno z dobroto, pristno radovednostjo, humorjem, brezmejno ljubeznijo do živali in tistim redkim darom, da je znala ljudi povezovati. Bila je svetla, pogumna in srčna – in to svetlobo je razdajala vsepovsod, kamor je šla.
Rodila se je 14. aprila 1963 v Ljubljani kot najmlajša hči, ime pa ji je nadela sestrica, ki je vztrajno prepevala tisto priljubljeno pesem o Katarini. Odraščala je v Trbovljah, kjer je obiskovala osnovno šolo, nato pa svoje znanje nadgrajevala na Bežigrajski gimnaziji in vpisala študij zoologije na Biotehniški Fakulteti.
Po študiju se je zaposlila v Ikea Trading v Ljubljani, kjer jo je navduševalo ustvarjalno okolje in družba mladih, zagnanih sodelavcev. A njeno srce je od nekdaj pripadalo morju. Že kot deklica je z očetom preživljala ure in ure v plitvini z masko na obrazu in plavutkami na nogah – raziskovala, opazovala, poslušala šepet globin.
Takoj, ko je bilo mogoče, se je pridružila Društvu za raziskovanje morja, opravila potapljaški izpit in se nato kar štiri desetletja z vsem srcem predajala potopom – največkrat v Jadranu, a pogosto tudi v oddaljenih morjih. Navduševala jo je kulinarika, oboževala je pogovore s sopotniki in vedno znova se je vračala – ne samo v kraje, ampak tudi vase – s potopom, ki ji je dal mir in smisel.
Pred petnajstimi leti se je z veseljem pridružila bratrancu in sestrični v družinskem podjetju Fonda, kjer je zagnano in predano sodelovala vse do trenutka, ko ji zdravje tega ni več dopuščalo.
Svoja zadnja leta je preživljala na Primorskem, kjer je našla svoj kotiček miru in svojega Darka. Čeprav nista imela otrok, je bil njun kuža Lesko prava zvezda družine in vir vsakodnevne radosti.
Doma smo jo klicali Rina. Bila je hči, sestra, teta, partnerka, prijateljica, sodelavka, sopotnica, svetilnik – in ostaja z nami v vsaki morski školjki, v vsakem poletnem smehu, v vsakem toplem spominu.
Katarina ni zgolj živela – žarela je. In v naših srcih bo žarela še naprej.
Dan se za dnem vrsti, za leti vrstijo se leta, voda pa v loku ves čas iskro z vodnjaka melje: Spomni se, kdor mimo greš, kot voda odteka življenje, dokler je čas, ga v dlani hlastno zajemaj in pij. - Janez Menart
Fotografije
Glasba
Spomini
Njena predanost, skromnost in neomajna volja, da vztraja do konca, nam bodo vodilo za naprej. Naša Rina nas je naučila, kako pomembno je biti pogumen in vztrajati, ne glede na težave, ki jih življenje prinese. Naučila nas je tudi da je življenje dragoceno in da vsak dan šteje.
Draga Rina pogrešali te bomo, a v naših srcih boš ostala za vedno.
Počivaj v miru, draga Rina.
Spominjam se, kako je po dolgem potapljanju iz vode prišla čisto modra – ne od jeze, ampak od mraza! Bila je drobcena in zelo suhcena, zato jo je morje hitro ohladilo. Naslednje leto, ko je imela komaj sedem ali osem let, je zato ponosno dobila svojo prvo neoprensko obleko – in nič več je ni moglo ustaviti pri njenih morskih pustolovščinah.
Ta zgodba mi bo za vedno ostala v spominu – kot dokaz, kako močno je Rina ljubila morje in kako pogumno srce je imela že kot otrok.
Družina
Najljubše...
Pogreb
Français
Deutsch
Nederlands
Español
Português
Magyar
Русский
繁體中文